Prvo – najstarejše obdobje (1922 – 1927)

Začetki nogometne igre v Mirnu segajo v prvo četrtino 20. stoletja oziroma v obdobje po prvi svetovni vojni. Začetek v letu 1922 je bil spontan, neorganiziran in zunaj društev. Mladi Mirenci so se takrat začeli poditi za nogometno žogo na travnatih površinah na Grivah oziroma Brežnicah v severozahodnem delu Mirna, kjer od leta 1947 poteka državna meja z Italijo. Že leta 1924 pa je Slovensko izobraževalno društvo iz Mirna osnovalo »Športni odsek«, ki se je v prvi vrsti ukvarjal z nogometom. Za igrišče je služilo dvorišče čevljarske zadruge v zgornjem delu Mirna, na desnem bregu reke Vipave, nedaleč od Griv. Nekoliko kasneje, vendar z večjim razmahom je nogomet zaživel v okviru prosvetnega društva »Vipava« v spodnjem delu Mirna. Največ igralcev je bilo iz sosednje vasi Rupa(danes v Italiji), kjer so si tudi uredili igrišče in postavili že tudi lesena vrata.

Kulturna oziroma športna dejavnost v slovenskih prosvetnih društvih je imela pomemben narodnoobrambni značaj in je bila trn v peti italijanski fašistični oblasti, ki je leta 1927 prepovedala delovanje obeh mirenskih društev. S tem je bila za nekaj let prekinjena tudi nogometna dejavnost.

Drugo obdobje – od izgradnje igrišča »Pr' Štanti« do vpoklica v italijansko vojsko (1933-1942)

Mejnik v razvoju nogometa v Mirnu pomeni izgradnja »pravega« nogometnega igrišča »Pr'Štanti« pod okriljem takratne mirenske občine.Z igriščem »Pr' Štanti« je tesno povezana vsa nadaljna zgodovina mirenskega nogometa, s tem da so bile posebej od leta 1969 dalje na igrišču izvedene številne izboljšave, vključno z razširitvijo ter v več fazah zgrajen nov objekt klubskih prostorov. O letu izgradnje igrišča ni bil najden noben pisan dokument, po ustnem izročilu pa se kot najverjetnejše leto izgradnje kaže leto 1933. Na novem igrišču je nogomet doživel živahen razmah, tako da je bilo člansko moštvo v nekaterih sezonah izredno močno, vsaj v nekaterih letih pa je obstajalo tudi mladinsko moštvo. Kljub začetku 2.svetovne vojne nogometna aktivnost v Mirnu ni takoj zastala in še v letu 1942 je veliko obetala nadarjena mladinska ekipa. Zaradi vpoklica mirenskih fantov v italijansko vojsko v začetku leta 1943 je nogometna dejavnost za nekaj časa razumljivo zamrla.

Tretje obdobje – v času » zavezniške vojaške uprave« (1945-1947)

Po koncu 2. svetovne vojne je prišel Miren za dve leti v cono A pod anglo-ameriško zavezniško vojaško upravo. Mirenski nogometaši so se sicer hitro organizirali in že septembra 1945 odigrali prvo povojno tekmo. V tej dobi je bilo ustanovljeno Fizkulturno društvo Adrija Miren, s poimenovanjem po stari mirenski čevljarski zadrugi in z njenim znakom – ladijskim krmilom s svetilnikom, morjem in soncem v sredini. V sezoni 1945/46 je mirenska Adrija že igrala v prvenstvu Goriškega krožka. Naslednjo sezono pa se ji je na mirenskem igrišču pridružila še ekipa fizkulturnega društva iz Bilj, ker v Biljah takrat še niso imeli igrišča. Sicer pa je v sezoni 1946/47 na mirenskem igrišču igrala tudi ekipa italijansko-slovenskega nogometnega društva Gorica s sedežem v Ljudskem domu v Gorici. Za to ekipo so igrali slovenski in italijanski nogometaši iz Solkana, Gorice, Šempetra, Bilj in Mirna, tekmovala pa je v močni pokrajinski ligi za Julijsko krajino, vključno z delom sedanje Hrvaške.
15. septembra 1947 je bila Primorskapriključena k Jugoslaviji, že naslednji mesec, torej oktobra 1947 pa so se v enotno Fizkulturno društvo Gorica s sedežem v Šempetruzdružila društva iz Mirna, Bilj in Šempetra. Šempeter je za 16 let oziroma do selitve ekipe v Novo Gorico(jeseni 1963)postal goriški nogometni center, ki je na igrišče za šempetrsko bolnišnico privabljal številne obiskovalce. Čeprav organiziranega nogometa v Mirnu s tem za nekaj let ni bilo, je z zgodovinskega vidika pomemben mirenski delež pri postavljanju temeljev današnjega nogometnega društva Gorica, ki je bilo s članskim moštvom že štirikrat slovenski državni prvak. Tudi prvi predsednik Fizkulturnega društva Gorica je bil mirenski rojak Janko Klančič, ki je na čelu društva ostal 10 let.

Neprekinjeno delovanje od leta 1957 dalje

Miren ni dolgo zdržal brez organiziranega nogometa v svojem kraju, poleg tega pa so v Šempetru lahko igrali le najbolj nadarjeni igralci. Tako je bil 15. marca 1957 ustanovni občni zbor Nogometnega kluba Adria Miren (danes Nogometno društvo Adria Miren), ki od takrat kljub občasnim krizam neprekinjeno deluje, s čimer je postal eden najpomembnejših dejavnikov družabnega življenja v Mirnu in okolici. Najbolj odmevni so bili v tem obdobju nastopi članskega moštva, medtem ko je bilo delo z mladimi v prvih letih po obnovitvi kluba pičlo ali ga sploh ni bilo. Klub je sicer tekmoval z mladinsko ekipo že v sezonah 1960/61 in 1961/62 v ligi goriške nogometne podzveze, v sezoni 1964/65 pa postal celo prvak primorske mladinske lige. Ohranjen zapisnik izrednega sestanka kluba iz septembra 1963 potrjuje tekmovanje pionirjev vsaj v letu 1962 s celo osvojenim prvim mestom v občini. Delo z mladimi je bolj zaživelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po uvrstitvi članske ekipe v višjo ligo, nadgradnjo dela z mlajšimi ekipami pa je pomenilo v začetku leta 2009 oblikovanje Otroške nogometne šole Adria Miren za otroke od 5. do 9. leta starosti s krožkoma na Osnovni šoli Miren in Podružnični šoli Kostanjevica na Krasu. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zaživela ekipa veteranov. V sezonah 2009/10 in 2010/11 je v klubu delovala tudi ekipa deklic U-14 in sodelovala v tekmovanju deklic v okviru Nogometne zveze Slovenije. Ekipa deklic je sicer zaživela že v sezoni 2008/09 v okviru krožka in v tesnem sodelovanju z Osnovno šolo Miren.

Za člansko ekipo pomeni tekoča sezona 2015/16 že 58-to sezono rednega ligaškega nastopanja v različnih ligah. Največ oziroma 19 prvenstev je bila Adria član primorske lige, takoj zatem pa sledi višji rang – 3. Slovenska nogometna liga-zahod s 17-imi prvenstvi(vključno s sezono 2015/16). 11 sezon je Adria tekmovala v ligi Temeljne nogometne zveze Goriške oziroma Medobčinske nogometne zveze Nova Gorica, v prvi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja pa 4 sezone v ligi Goriške nogometne podzveze. Neizbrisen pečat v zgodovini kluba je pustilo sedemletno nastopanje v Zahodni conski nogometni ligi v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Kot vmesno epizodo bi lahko šteli enoletno nastopanje v Območni članski ligi-zahod v sezoni 1988/89. V navedenem okviru ligaških tekmovanj je bila Adria trikrat primorski prvak, štirikrat prvak Medobčinske nogometne zveze Nova Gorica in končno v sezoni 2009/10 prvak 3. Slovenske nogometne lige –zahod, kar se šteje kot največji dosedanji uspeh kluba. Ob ligaškem nastopanju je Adria sodelovala tudi v pokalnem tekmovanju in sedemkrat osvojila naslov pokalnega prvaka Severne Primorske(1963, 1973, 1984, 1986, 1995, 2007 in 2011). Posebno dragocen je bil prvi pokalni naslov za Goriško nogometno podzvezo v letu 1963, osvojen po zmagi s 3:1 nad Gorico, takratnim članom slovenske conske nogometne lige, čemur je sledilo gostovanje Ljubljane v Mirnu v okviru nadaljnega tekmovanja v Sloveniji. Ljubljana je bila v sezoni 1962/63 slovenski prvak, tako da je bil poraz Adriez renomiranim nasprotnikom s 4:7 časten. V lepem spominu je ostala pokalna zmaga Adrie v Medobčinski zvezi Nova Gorica po zmagi z rezultatom 4:2 v finalni tekmi v Tolminu v juniju 2011. Ob ugodnem žrebu je bila Adria v nadaljnemtekmovanju za Hervis pokal Slovenije v prvem krogu prosta, medtem ko je v drugem krogu dobila za nasprotnika moštvo Maribora, državnega prvaka in v tistem letu udeleženca evropske lige. Gostovanje Maribora v Mirnu 8. oktobra 2011 je bil pravi nogometni praznik, pri čemer se tudi poraza z 0:2 Adrii ni bilo treba sramovati.

60-letno neprekinjeno ligaško nastopanje je mogoče razdeliti v posamezne krajše periode, vsako z določenimi značilnostmi. V nadaljevanju je prikazana dejavnost po posameznih periodah, posebni sestavki pa so namenjeni delovanju mlajših ekip, klubski infrastrukturi in priznanjem.

Od sezone 1957/58 do sezone 1968/69 – po dvanajstih letih prvaki

Po ustanovitvi kluba v letu 1957 je člansko moštvo jeseni začelo tekmovati v primorski ligi skupaj s Sidrom(Piran), Taborom(Sežana), Primorjem(Ajdovščina), Branikom(N.Gorica), Koprom, Anhovim in Postojno. Naslednja sezona 1958/59 pa ima mogoče primat celo najmočnejše sestave primorske lige, saj so v njej poleg naštetih nastopili še ŽNK Nova Gorica(tudi končni prvak), Tolmin, Rudar(Idrija) in Ilirska Bistrica. V sezoni 1959/60 je ŽNK Nova Gorica napredovala v slovensko consko nogometno ligo, tako da se je primorska liga zmanjšala na 11 ekip. Naslednje štiri sezone ni bilo enotne primorske lige, tako da je Adria tekmovala v ligi Goriške nogometne podzveze. V sezoni 1964/65 je bila primorska liga obnovljena. Peta zaporedna sezona nastopanja v primorski ligi oziroma dvanajsta sezona tekmovanja članskega moštva po obnovitvi kluba pa je prinesla prvi ligaški naslov. V sezoni 1968/69 je Adria v sicer skromni konkurenci petih ekip prvič postala primorski prvak in napredovala v višjo ligo.

Od sezone 1969/70 do sezone 1975/76 –» zlato«obdobje v Zahodni conski nogometni ligi

Po nepričakovanem in nenačrtovanem napredovanju v zahodno consko nogometno ligo je bil prvi cilj kluba obstanek v tej ligi. Začetni cilj je bil skromen, vendar je Adria ob predanih odbornikih in požrtvovalnih igralcih v tej ligi zdržala kar sedem prvenstev.To so bila leta, ko se je mirenski klub uveljavil ne samo na Goriškem, pač pa tudi v slovenskem merilu. Nogometne tekme v Mirnu so bile v tem času prava poslastica za številne navijače, ki so z nestrpnostjo pričakovali tudi rezultate z gostovanj. V času, ko še ni bilo interneta, teleteksta in mobitelov je uspešen rezultat v gosteh naznanila klubska zastava na oknu gostišča »Bric«. Najbolj so ostali v spominu derbiji z novogoriškimi Vozili(današnja Gorica), ki je štiri leta zaporedoma igrala z Adrio v tej ligi in ajdovskim Primorjem,na katerih se je na mirenskem »kampotu« zbralo tudi 2000 ali celo več gledalcev. Zanimivo je, da je edino in zaradi tega zgodovinsko prvenstveno zmago nad Vozili Adria dosegla v Novi Gorici. 30. aprila 1972 je bilo 1:0 za Adrio. Sicer pa je najboljšo uvrstitev v sedemletnem nastopanju v zahodni conski nogometni ligi Adria dosegla v sezoni 1974/75, ko je bila tretja za ajdovskim Primorjem in Litijo. Po neki grobi oceni bi to pomenilo uvrstitev okrog 22-ega mesta v Sloveniji ob upoštevanju dejstev, da je ljubljanska Olimpija igrala v I. zvezni ligi, Maribor in trboveljski Rudar vII. zvezni ligi-zahod, da je slovenska nogometna liga štela 14 ekip, nakar sta sledili vzhodna in zahodna conska liga z 12 moštvi. Dve sezoni prej, 1972/73, je bil izreden jesenski del s serijo petih zmag v Mirnu: Zagorje 11:3, Piran 4:1, Usnjar(Vrhnika) 5:1, Litija 3:2 in Primorje(Ajdovščina) 3:2. Spomladansko nadaljevanje jebilo slabše, vendar končna uvrstitev(šesto mesto) še vedno solidno. Starejšim ljubiteljem nogometa so ostala v spominu tudi časopisna poročila iz tistega časa, še posebej nekateri članki iz najbolj popularnega jugoslovanskega športnega časopisa, zagrebških Sportskih novostih. Po zaključku jesenskega dela sezone 1972/73 in že omenjene sijajne serije petih zmag so »Sportske« 13. decembra 1972 objavile članek z udarnim naslovom »Kampo« neosvojivatvrđava(v prevodu »Kampo« neosvojljiva trdnjava). Po rekordni beri zadetkov v celi sezoni 1972/73 pa je v »Sportskih« 26. julija 1973 izšel članek z naslovom »Atomska navala pod Gradom«(v prevodu Atomski napad pod Gradom).Najslabšo uvrstitev, predzadnje mesto, je Adria zasedla v sezoni 1975/76 kljub obilici novih igralcev. Zaradi reorganizacije tekmovanj v Sloveniji pa je bila to tudi zadnja sezona zahodne conske nogometne lige, ki je bila ukinjena, tako da slaba uvrstitev ni imela tekmovalnih posledic.

Od sezone 1976/77 do sezone 1986/87 – od »čudaškega« tekmovalnega sistema do petih letkvalifikacij

V sezoni 1976/77 je bil tekmovalni sistem v Sloveniji korenito spremenjen. S takoimenovanimi portoroškimi sklepi je bila športna aktivnost razdeljena v športno tekmovalni sistem s selekcijamipo starostnih kategorijah in športno rekreacijski sistem. Slovenska nogometna liga je še eno prehodno leto ostala v dotedanji obliki, medtem ko sta bili conski ligi ukinjeni. Velika večina članskih ekip v Sloveniji je bila s tem obsojena na igranje v okviru športno rekreacijskega sistema in vsaj v prvih letih brez možnosti napredovanja. Članska ekipa Adrie je tako 11 sezon igrala v ligi Temeljne nogometne zveze Goriške oziroma ligi Medobčinske nogometne zveze Nova Gorica-Tolmin in v tej konkurenci postala štirikrat tudi prvak. Po vzpostavitvi novega tekmovalnega sistema in prehodni sezoni 1976/77 še s klubsko slovensko ligo je bila nato v članski kategoriji v Sloveniji organizirana le liga selekcij(v začetku s starostno omejitvijo igralcev do 24 let in tremi igralci do 30 let), brez nižjih lig. Tak sistem, skregan z osnovno športno logiko napredovanja oziroma izpadanja, ni dolgo zdržal. Že v sezoni 1979/80 sta bili oblikovani območni članski ligi zahod in vzhod. Kot prvak članske lige MNZ Nova Gorica-Tolmin v sezoni 1981/82 je Adria dobila možnost napredovanja v območno člansko ligo, vendar v kvalifikacijskih tekmah z Jadranom Lama(Dekani) ni uspela. Prvemu kvalifikacijskemu poskusu v letu 1982 so sledile še kvalifikacije v naslednjih štirih letih, 1983, 1984, 1985 in 1986, vendar vselej brez končnega uspeha. Še najbližje napredovanju je bila Adria leta 1985, ko je najprej v prvem krogu izločila Tržič in v drugem krogu kranjsko Savo. V finalnem obračunu s Postojno je bil rezultat dvakrat neodločen: v Postojni 1:1 in v Mirnu 2:2. Napredovala je Postojna, ker je dosegla v gosteh en zadetek več. Kljub petim zaporednim neuspehom pa so kvalifikacije imele svoj pomen z vidika motivacije igralcev ter ponovne popularizacije in pritegnitve zanimanja javnosti. Ljudje so se kvalifikacij navadili, jih vsako leto pričakovali in se veselili napetih obračunov.
Od sezone 1987/88 do sezone 1999/2000 - dvakrat prvi in dvakrat izpadli: za enajst sezon iz navedenega obdobja z devetimi prvenstvi v primorski ligi in dvema v višji ligi so značilni izredno nihajoči rezultati oziroma uvrstitve, od samega vrha do dna. V sezoni 1987/88 je bila obnovljena enotna primorska liga, v družbi 12-ih ekip pa je bila Adria prepričljivo prva s petimi točkami naskoka pred drugouvrščenimi Biljami. Tako je mirenska ekipa napredovala v Območno člansko ligo-zahod, kjer pa se ji nastop ponesrečil, tako da je na končni lestvici pristala na zadnjem mestu in se selila ponovno v primorsko ligo. Zgodba se je ponovila čez 3 leta. Tako je v sezoni 1992/93 Adria postala ponovno primorski prvak (spet z naskokom petih točk pred drugouvrščenim hrpeljsko-kozinskim Jadranom) in napredovala v 3. slovensko nogometno ligo – zahod. Tudi ta poskus tekmovanja na višjem nivoju ni uspel. Na končni lestvici je Adria pristala na 13-em (predzadnjem) mestu in spet je morala v primorsko ligo, v kateri je tekmovala naslednjih sedem sezon s spremenljivimi uvrstitvami od drugega do osmega mesta. Drugo mesto v sezoni 1999/2000 je tudi omogočalo pogojno napredovanje, namreč z uspehom v kvalifikacijah z Ilirsko Bistrico kot predzadnjeuvrščeno ekipo v 3. slovenski nogometni ligi-zahod. V tem kvalifikacijskem poskusu je bila Adria končno uspešna. Na prvi tekmi v Ilirski Bistrici je zmagala z 2:0, kar je bilo dovolj kljub porazu z 0:1 na povratni tekmi v Mirnu.

Od sezone 2000/2001 dalje – ustalitev v 3. slovenski nogometni ligi – zahod in največji uspeh kluba

Obveljal je slovenski pregovor »v tretje gre rado«. Po dveh enoletnih oziroma epizodnih napredovanjih v višji rang je Adria po uspehu v omenjenih kvalifikacijah leta 2000 postala stalni član 3. slovenske nogometne lige –zahod, čeprav je v treh prvenstvih zadržala tretjeligaški status potem, ko sovišjeuvrščeni klubi odstopili od tekmovanja v tej ligi ali niso dobili tekmovalne licence.Sicer pa je sistem tekmovanja na nivoju tretje lige v tem času doživel dve večji spremembi. V sezonah 2000/01, 2001/02, 2002/03 in 2003/04 je tekmovanje v tretjeligaški konkurenci v Sloveniji potekalo v štirih ligah. Adria je nastopala v zahodni skupini samo s primorskimi klubi, s tem da je v sezoni 2000/01 tekmovanje potekalo po dvokrožnem sistemu(11 ekip), naslednje tri sezone pa po trikrožnem sistemu z 10 ekipami. V sezoni 2004/05 sta bili oblikovani samo dve tretji ligi, vzhodna in zahodna s 14 ekipami, s čimer je tekmovanje postalo bolj zahtevno in kvalitetno. Zaradi gospodarske krize, ki je vplivala tudi na gmotne položaje športnih društev, pa je bil po desetih letih v sezoni 2014/15 ponovno uveden sistem štirih tretjih lig. V zahodni skupni z 10 ekipami in trikrožnim sistemom tekmovanja so tako spet dobili mesto samo primorski klubi. Sezona 2015/16 pomeni za člansko ekipo Adrie tako že šestnajsto zaporedno sezono tekmovanja v tretjeligaški konkurenci, z »zlatimi« črkami pa je vpisana sezona 2009/10 , ko je bil dosežen zgodovinski uspeh kluba. V navedeni sezoni so se namreč v Mirnu veselili mesta prvaka, slavje ob tem pa je bilo razumljivo nepozabno. Veljavo uspehu povečuje tudi izredno močna konkurenca lige v tej sezoni s poznejšimi drugoligaši (Roltek Dob, AH Mas Tech Ankaran, KalcerVodoterm Radomlje in Tolmin) oziroma prvoligašema(Krka Novo mesto in eno sezono Kalcer Radomlje). Glede na finančne možnosti društva se je upravni odbor društva odločil, da ne izkoristi možnosti napredovanja v enotno drugo slovensko ligo in to možnost prepustidrugouvrščemuRoltek Dobu. Taka odločitev je bila deležna tudi kritičnega odziva javnosti, vendar se po nekaj letih s časovne razdalje kaže še bolj za pravilno, kar dokazujejo tudi mnoge zgodbe napredovanj drugih klubov s klavrnim koncem. Lep dosežek pomeni tudi četrto mesto v sezoni 2012/13. V prvih štirih sezonah iz tega obdobja pa je bila Adria dvakrat peta in enkrat šesta. Ostale uvrstitve so bile slabše.

Delo z mladimi – od skromnih začetkov do nogometne šole Adria Ciciban

Prva leta po ustanovitvi nogometnega kluba v letu 1957 je delo z mladimi nogometaši potekalo le v posameznih sezonah, čeprav je v kroniki kluba ostal naslov primorskega mladinskega prvaka v sezoni 1964/65. Po uvrstitvi v zahodno consko nogometno ligo pa je bil eden izmed pogojev za nastop v ligi tekmovanje z mladinsko in pionirsko ekipo ali z dvema pionirskima ekipama. Mirenski klub je za prvo sezono v višji ligi 1969/70 izbral varianto dveh pionirskih ekip, s tem da so se občasno zbirali tudi mladinci. Naslednjih šest sezon tekmovanja v zahodni conski ligi(prav tako pa po spremembi sistema tekmovanja še v prehodni sezoni 1976/77) sta ob članski ligi v klubu redno delovali mladinska in pionirska ekipa, s tem da je za mladince veljala okvirna starost 15 do 18 let, za pionirje pa okvirna starost 12(izjemoma 11) do 15 let. V sezoni 1977/78 se pojavijo selekcije in sicer za mlajše kategorije: I.selekcija- mlajši pionirji 10-12 let, II.selekcija-starejši pionirji 12 do 14 let, III. selekcija-kadeti 14 do 16 let in IV. selekcija- mladinci 16 do 18 let. Čim mlajša je bila selekcija, tem več jih je bilo oziroma ožji prostor klubov je zajela. Za sedež IV. mladinske selekcije pod imenom Goriška so bile izbrane Bilje, tako da v Mirnu mladinske ekipe štiri leta ni bilo, posamezni mladinci pa so se vključili v selekcijo v Biljah.Mirenskemu klubu je bila v prvi »selekcijski« sezoni 1977/78 dodeljena III. selekcija kadetov, ki pa kljub zelo dobrem jesenskemu delu ni zdržala do konca. Kadetsko ekipo je Adria oblikovala spet šele čez 10 let in tudi takrat le za eno sezono. Redno je tekmovala II. selekcija – starejših pionirjev, medtem ko je bilo za I.selekcijo-mlajše pionirje organizirano tekmovanje v okviru osnovnih šol, po desetih letih pa je prešlo v klubske okvire.

Pomemben premik je bil dosežen v sezoni 1981/82, ko je Adria ponovno zbrala mladinsko ekipo in se vključila v Področno mladinsko ligo »A«. Ob tem je že računala na možnost kvalifikacij članske ekipe v naslednjem letu, za kar pa je bil pogoj nastopanje z mladinsko selekcijo že leto prej. Mladinska liga je nato šest sezon nastopala v Področni mladinski ligi »A«, zatem pa še dve sezoni v zahtevnejši Območni mladinski ligi-zahod.

Tudi v letih pred in po prelomu tisočletja je bilo dogajanje na področju mlajših kategorij pestro. Že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do preimenovanja starejših pionirjev v starejše dečke in mlajših pionirjev v mlajše dečke.V sezoni 1995/96 je Adria prvič oblikovala tudi ekipo cicibanov(pod 10 let), v sezoni 2000/2001 pa ekipo še mlajših cicibanov ( pod 8 let).Veliko stvar je za društvo pomenila odločitevdomačega čevljarskega podjetja družine Petejan, da finančno podpre delo mlajših ekip v mirenskem klubu, ki so začele nastopati pod imenom Adria Ciciban(prvič v sezoni 2005/06 ekipi mlajših dečkov U-12 in starejših cicibanov U-10). Ta pomoč je dobila že dolgoročen značaj. Omenjeno je bilo že oblikovanje Otroške nogometne šole Adria v začetku leta 2009 za otroke v starosti 5 do 9 let. V spomladanskem delu sezone 2008/2009 sta bila v šolo vključena krožka na Osnovni šoli v Mirnu in na podružnični šoli Kostanjevica na Krasu, v naslednji sezoni 2009/10 pa se je področje nogometne šole razširilo še na krožka na zamejskih šolah v Sovodnjah ob Soči in Doberdobu. V tej sezoni je tekmovala skupna ekipa Adria Ciciban Mladost(Doberdob)Sovodnje v kategorijah U-8, U-10 in U-12. Tako široko zastavljeno delo z najmlajšimi, ki je pomenilo zahteven organizacijski zalogaj, se žal v naslednjih letih ni nadaljevalo. Z nastopom novega upravnega odbora v sredini leta 2014 z nekaterimi novimi člani je dobilo delo z mlajšimi selekcijami novega zagona, kar je privedlo do oživitve nogometne šole v začetku leta 2015, sicer v nekoliko spremenjeni obliki kot Nogometna šola Adria Ciciban.

Kot značilnost oziroma bolj kot problem sekaže težavnost sestave celotne piramide ob vedno bolj številčno razvejani strukturi ekip po starostnih kategorijah po eni strani in glede na razpoložljivo število mladih igralcev po drugi strani. Tako jeprišlo tudi do povezave z drugimi klubi in sestave združenih ekip, največ z Biljami in Renčami, v sezoni 2009/10 pa celo z oddaljeno Idrijo. V več sezonah pa klubu ni uspelo sestaviti vseh ekip, pri čemer je najpogosteje izostala ekipa kadetov. Tako je tudi v tekoči sezoni 2015/16, ko Adria tekmuje z ekipo mladincev , z združeno ekipo mlajših dečkovU-13 Adria Renče ter z ekipama starejših(U-11) in mlajših cicibanov(U-9). Za najmlajše je organiziran krožek. V zvezi s starostnimi mejami kaže omeniti, da je prišlo v sezoni 2013/14 do spremembe. Starejši dečki so po novem tako U-15(prej U-14), mlajši dečki U-13(prej U-12), starejši cicibani U-11(prej U-10) in mlajši cicibani U-9 (prej U-8).

Z vztrajnostjo do urejene športne infrastrukture

Ob tekmovalni dejavnosti je imel odbor stalno skrb za opremo in objekte. Danes je skoraj nepredstavljivo, da so se igralci še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po tekmi umivali v reki Vipavi, preoblačili pa v bornih slačilnicah, bolje rečeno večjem prostoru brez predelnih sten, brez vode, brez stropa in z dotrajano streho. Gradnja novih slačilnic je stekla leta 1969 po uvrstitvi v Zahodno consko nogometno ligo, že jeseni leta 1970 pa so bile prvič v uporabi. Že po nekaj letih se je pokazala potreba po razširitvi. Tako je bil v letih 1969 in 1970 zgrajen prvi prizidek oziroma večji prostor za še eno garderobo in kopalnico. Jeseni leta 1979 je stekla gradnja klubske sobe z vmesnim hodnikom, ki je potekala še v letih 1980 in 1981. 5. februarja 1982 je imel klub prvi občni zbor v lastnih prostorih, v novi klubski sobi. Ob praznovanju 60- letnice nogometa leta 2002 pa se je društvo veselilo nove pridobitve, novega prizidka z večjim prostorom za okrepčevalnico v pritličju, novo klubsko sobo v mansardi in nadstreškom na zahodni strani objekta. Za nove prostore je sicer klub pridobil uporabno dovoljenje že 25.novembra 2008. Prejšnja klubska soba je bila predelana v slačilnico. S tem pa vlaganj v objekt še ni bilo konec. Tako je bila nad sredinskim delom oziroma prvotno klubsko sobo odstranjena salonitna streha in zgrajena mansarda, ki sicer še čaka dokončanja. V zadnjih letih je bil odstranjen salonit na najstarejšem, vzhodnem delu objekta, ki je bil nato povišan in bo po dokončanju društvu zagotavljal dodatne prostore zaslačilnice. Tudi podoba igrišča se je od prvotne neograjene igralne površine z lesenimi kvadratnimi vratnicami spreminjala. Sicer je mirensko igrišče z idilično lego pod Mirenskim Gradom v preteklosti »zaslovelo«s svojo naravno gramozno drenažo, kar je bilo še bolj dragoceno v časih, ko tehnologija izgradnje in vzdrževanja drenažnih sistemov še ni bila tako razvita. Mirensko igrišče se je štelo za enega najlepših na Primorskem. V letih bolj zasnežene Slovenije je bil Miren priljubljen kraj gostovanj ekip iz osrednje Slovenije. Igrišče je bilo prvič ograjeno leta 1969, kar je bil tudi pogoj za tekmovanje v višji ligi. Poleti 1974 je bilo igrišče razširjeno in urejena je bila nova ograja. Pomembno pridobitev, posebno za sušno obdobje, je pomenila ureditev namakanja iz sistema Vogršček. Leta 2005 sta bila na vzhodnem in zahodnem delu igrišča zgrajeni betonski nepokriti tribuni. Maja 2009 je potekalo odprtje novega manjšega igrišča z umetno travo in opremljenega z razsvetljavo. Leta 2009 je bila urejena tudi razsvetljava glavnega igrišča. Še nekaj let pa je bilo potrebno počakati na izpolnitev dolgoletnega načrta. Leta 2015 je bilo namreč odkupljeno zemljišče na vzhodni strani glavnega igrišča v smeri Vrtoč oziroma Renč za ureditev pomožnega igrišča. V letu 2015 je steklo že ravnanje igralne površine, v letu 2016 pa bo pomožno igrišče po pričakovanjih tudi usposobljeno za uporabo.

V letu 2015 Bloudkova plaketa

Zgodovinski oris mirenskega nogometa zaključujemo s prejetimi priznanji, ne da bi omenjali številne pokale. Najbolj dragoceno priznanje je tudi najbolj sveže, podeljeno iz rok slovenskega legendarnega telovadca Miroslava Cerarja 11. februarja 2015 na slovesnosti v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani z neposrednim televizijskim prenosom.Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport je med dobitnike 50. jubilejnega izbora uvrstil tudi mirensko nogometno društvo za pomemben prispevek k razvoju slovenskega nogometa. V obrazložitvi je poudarjen tudi zgodovinski vidik z dejstvom, da je društvo eno najstarejših nogometnih društev na Primorskem. Nadalje je omenjeno sodelovanje z zamejskimi društvi v Italiji. Posebej dragocena sta zadnja dva stavka obrazložitve in sicer: »Delo v klubu se razvija, vsako leto je bolj obsežno in zahtevno, pri tem pa še vedno sloni na amaterskem in prostovoljnem delu. Zato so v društvu še toliko bolj veseli, ko od navijačev in sokrajanov slišijo pohvalo, da ima društvo dušo.«

Za 50- letno delovanje je klub prejel Zlatno plaketo Futbalskogsaveza Jugoslavije. Leta 1977 je prejel Priznanje skupščine občine Nova Gorica, leta 1997 pa že priznanje nove občine Miren-Kostanjevica. Ob 75- letnici nogometa v Mirnu je bil leta 1997 klub nagrajen s Plaketo Nogometne zveze Slovenije z vencem za 75 let delovanja.